Polna doza adrenalina za tekače!

Dogodek poteka pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja.

Datum: 23. april 2017 ob 11.uri

Polna doza adrenalina za tekače!

Dogodek poteka pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja.

Datum: 23. april 2017 ob 11.uri

Česar ne čutiš, ne boli : Rudarski maraton Zasavje 2017

Priprave 25. 04. 2017 21:00 Maratonka

Česar ne čutiš, ne boli

Če objave še vedno ni, so za to seveda krivi organizatorji. Ker namreč nisem obležala na prvi bankini pod klancem. Mogoče ker te tam sploh niso urejene.

Tako tudi danes še vedno s/otresam. Roke, noge in jezik. Roke in noge, da ne bodo predolgo in preveč bolele. Slednjega, da ne bo sploh. Skrb za nepogrešljivih osem mišic. Kakopak! :P

Verjetno je razumljivo, da se med današnjim šihtom (izjemoma) ne bom podala na rekreacijo fizične narave. Pa ne da tega ne bi zmogla, ampak nimam neke hude volje. Zmogla prav gotovo bi, nog in spodnjega dela telesa namreč sploh ne čutim, kaj da bi me šele kaj bolelo.

Blog 11 - Rudarski maraton 2017

Ko têma preganja

Malce manj, a še vedno mislim. Ergo sum. Razen enih dveh kapljic potu (od nervoze, ne napora), sem po mojem izgubila samo še občutek za čas. Ne vem ne, koliko je bila ura, in ne kakšen čas sem dosegla na rudarski desetki. Pa saj to sploh ni pomembno.

Štelo je edino to, da smo bili ob mojem srečanju s ciljem še vedno 23. In to na istem koledarskem listu kot ob startu te moje zgode. Z vsemi udi sem v strahu pričakovala današnje jutro, drugače pa je bilo v cilju takoj vse okej. V bistvu precej ponosa, da sem že drugič premagala to j..... jamo. In v njej temno črno têmo. In tokrat v tekaških copatih. In čelado. In lučko. Urejena po pravilih. A to me še vedno ni rešilo strahu pred temo.. Kar pa ni nujno vedno slabo. Kljub dihanju z veliko začetnico bi, če bi bila cela dolžina trase speljana pod zemljo, porabljen čas prav gotovo prepolovila. :-)

Blog 11 - Rudarski maraton 2017


Oj, Slačnik, neskončen v PI

Ko se zaženeš v za zagórski hrib, se ti v misli nehote prikrade Orlekova Na Kum. In slika Poredoša, kako z ruzakom sopiha v hrib. Grrr, tudi rokave bi si zavihala, ampak brrr! – po okoliških hribčkih sneg – temperature tega niso podpirale. Ali pa je bila najina hitrost prevelika, pa je bil zato veter premočan. :-)

Del Slačnika, sicer v dolžini cirka samo 1300 metrov, se je tokrat z zagorske strani zdel neskončen. Brez konca v pi..! Število, namreč. Matematični guruji in navdušenci nad zakoni fizike njegove decimalke skoraj v nedogled naštevajo, berem, da jih celo recitirajo. Že mladi bojda postavljajo hude rekorde – sama bi se s 3 cela 14 bolj slabo merila s hrastniško gimnazijko, ki je lani povedala 557 decimalk. Ali pa z državnim rekorderjem s 767-imi. Šit! Brez decimalk. :-)

Kljub temu, da je klanec čista jeba, pa bi ga po mojem s kakšno predpripravo več hitreje obvladala kot te številke. A če malce bolje pomislim, imata oba – tako število pi kot lauf v breg eno skupno lastnost – oba sta iracionalna. Dokazljivo!

Kolikor časa sem porabila za rinjenje v klanec in kratke pogovorčke z navijači ob cesti, bi verjetno kdo od teh nadobudnih znanstvenikov iz števila 3.14 razbral precej novega – po ne našem načinu zapisovanja datumov se v njem najde celo njegov dan (število ima namreč svoj dan, bog pomagi!, 14. marca – mimogrede, na Einsteinov datum rojstva), pa še marsikaj se da prebrat – baje. Pravijo, da je po 2500 letih proučevanja števila v njem še vedno moč najti kaj novega. Od rojstnih dni, do pesmi, ker te cifre so namreč vele(ne)uporabne v ekonomiji, fiziki, matematiki, strojništvu, celo kozmetični industriji. Če bi to iz ene same cifre brala sama, bi najbrž res rabila prav toliko let za premagat.. vsaj Slačnik. :-)

Blog 11 - Rudarski maraton 2017

Trasa ne terasa

Še stokrat mi bog pomagi! Sama med sopihanjem po tej hribovski trasi nisem zaznala neke hude koristi od te pi cifre, še manj njene uporabne vrednosti. No, če zanemarim tvorjenje raznovrstnih psovk s predpono pi-.. Tokrat v paru z Nezasavcem. Neprecenljivo. Za vse ostalo je tu leksikon zasavščine. :-)

Končno tudi midva doseževa najvišji vrh teka. In jesKter pa filing, ko bo trasa krenila navzdol. Boljša bi bila sicer kakšna terasa, pa so jo že (nekajkrat) zaprli. In resda pravijo hribolazci, da se navzdol tudi drek vali, ampak kaj hočem, vseeno je lep. In če ne drugega, se bližaš občinski meji. Za kakšnega lokalpatriota je tudi to nekaj.

Razlika med občinama je namreč več kot očitna – okrepčevalnica. Postanek? Se ve. Pri rezultatu olimpijskih kvalifikacij pa vendar ni treba divjat na vso moč. Skrb za telo je na prvem mestu. In razpoloženje duha takoj na drugem. Ali mogoče velja ravno obratno?

Blog 11 - Rudarski maraton 2017


Šohtl do šohtla – Trbovlje

Trbovlje, moje mesto. Omejitev hitrosti bo samo 50. Upam, da so jo upoštevali tudi najini predtekači. :-)

In takoj za tablo razlika številka 2. Omembe vredni šohtlci v Bevškem. Meni sicer bolj šohtli, saj so vsakič občutnejši. Verjetno se dvigajo, tudi oni rastejo. Kakor koli, vsakič znova mi te izbokline na sredini voznega pasa skušajo obarvat lase v odtenke srebrne. A ko traso premaguješ brez jeklenega konja, jih skoraj ni čutiti. Mogoče pa smo mimo vozeči preveč kritični, mogoče občinarji razmišljajo o peš coni.. :-)

In za nama prvi šohtl. In drugi. In tretji.. Nekaj jih je celo v parih, precej hitro jih puščava za seboj. Preganjala naju namreč skupina mladih gasilcev, ki so pospravljali ovire s trase in ponovno odpirali regionalno cesto. A midva se nisva pustila motiti. Med tekom sva verbalno obdelala še tako velik kup zadevščin, da sva po preštetem 21.-em šohtlu v križišču pr Sušnk skoraj pozabila zaviti desno proti Savi. Še dobro, da naju je ustavil prijazen možakar v modrem – hvala policist Gorazd – pot se je namreč poravnala in naju nekoliko zmedla. No, vsaj mene. Zmanjkalo je namreč klanca navzdol, in spet je bilo treba začet migat z nogami namesto z jezikom. :-)

Blog 11 - Rudarski maraton 2017

Sava žubori.. meni pa se v jamo ne mudi

Nekaj sto metrov v odtenkih sive mimo cementarne, skozi njena nekdanja delovišča in že sva pri vodi. Sava, čista kot še nikoli, industrijska cesta s predoroma na njenem levem bregu pa niti najmanj. Pih, kaka firma! Ampak glede na to, da niti cementarna in še manj elektrarna bojda nista več operativni, ima trasa še nekaj upanja. Najvišji dimnik v Evropi je bil z vsakim parnim korakom videti še višji. »Treba bo u lukno, bliz sma, jebenti!«.

Da. Savski rov. Ampak pred vhodom nova okrepčevalnica – s hektolitrom vode in kupom pomaranč. To mi deli! Pa ne, da bi bila utrujena, žejna, lačna ali potrebna česar koli drugega, lepo in prijetno je bilo malce postati in poklepetati s prijaznimi ljudmi ob progi. Neizmerno nekulturno bi bilo, da tega ob taki angažiranosti prisotnih ne bi počela. »A pred nama res noben tekač ni postal pri vas?« »Ne, skoraj ne. Vzamejo in laufajo naprej. Se jim mudi.«

Kam že?, se vprašam. Regionalna cesta je že (spet) odprta, štanti bodo v Hrastniku do treh popoldan, tam spodaj pa nas tudi verjetno ne smejo kar pustit. Savski rov, prihajava! »Langzam pa zihr«, tolažeče ponavlja moj sparing partner meni v tolažbo, ko se spoprimeva s têmo. Res prijateljsko. Cenim to. Ker namesto da bi »laufu ku sneta skira«, se raje druži, odločen da natančneje spozna zasavsko podzemlje.

Blog 11 - Rudarski maraton 2017

Smetana za konec

Ravnina. Dolga v pi.. No, skoraj neskončna. Ker konca namreč ni bilo videti. Spomin nanj pa je bil še precej svež. In to celo pot od Trbovelj do Hrastnika. Zvezdno obzorje. Bog, kakšno nesrečno ime za zaprt prostor. Meni pa še vedno najbolj zanimiv del vseh teh kilometrov – star jamski, z opeko obzidan rov.

Na križišču Savskega rova in rova, ki se v smer Save vije iz trboveljskega Ajnzerja, sem malce pogledovala naokoli. Tam je bila v času zadnjega zimskega jamatlona namreč okrepčevalnica na križišču 7 (n krajcung sjdm). Tokrat dvakrat spet – spet vode po želji in spet ne Samota. Njegovi kumerati samoreševalci pa so tam še vedno. Še dobro, da sem tokrat sabo imela svojega.

In spet menjava občin. Sigurno meja. Trboveljska têma se prevesi v hrastniško. Šine so še, kako bi prav prišla še kakšna cicka.. Ali pa hunt. Če so svoje čase v njih po teisti poti iz jame Hrastnik vozili premog do trboveljske separacije, bi šlo verjetno tudi v nasprotno smer. In tudi vlogi sva imela že razdeljeni. Jah, zna se, ko kosi, ... :-)

Ampak zadnji del jamskega dela maratona mi je bil pa najbolj všeč. Zmanjka sape, zmanjka volje do pogovora, samo še noge premikaš. In šteješ, koliko kletvic obvladaš. Medtem ko rineš v tisti prekleti Barbara vpadnik. Kako lahko pustijo, da se ravno zadnjih 150 dolžine dvigne za 40 metrov višine ... Kaka firma!

Pa to še ni bilo vse. Za ceno enega si bil deležen dveh – ciljnih sprintov namreč. No, vsaj možnosti zanju. Nama malce podaljšana ciljna ravnina, kjer se malček spraviš k sebi, in namesto svežega zadihaš pristen hrasnšk luft. In se pripraviš na skandiranje oboževalcev ter veselje pomagačev organizatorjev, da je ta môra z zadnjima udeležencema vendar končana. In to na frej nedeljo! Skoraj istočasno so namreč jamo zapuščali tudi ne konkurenti z 21-ke. :-)

Blog 11 - Rudarski maraton 2017

Zasavci jamo 'mamo, a vam je ne damo

Res še dobro, da te vratolomne trase nisem preizkušala sama. V družbi s fizično kondicijo precej nafilanim tipom je to precej bolj teknilo. Malce dlje časa, kot bi bilo to za desetkrat po tisoč metrov potrebno, sva se podružila, saj se vendar že dooolgo časa tudi nisva videla. Tako zares videla, ne samo preko žice, pa še te sploh ni.

A je kdo od tekačev res prišel tekat zaradi rezultata? Ali da bi izboljšal rekord? Mogoče prej opravil kakšen trening za olimpijske ali njim podobne igre. Sama se udeležbe na nekem svetovnem prvenstvu nisem šla. Povsem možno, da sem razpis prebrala narobe ali pa si besedilo spet razložila po svoje.

Prepričana sem namreč bila, da sem se odzvala povabilu na prijetno druženje (s knapi) pred in med tekom ter po njem. Ohranjat rudarsko tradicijo, če nam že rudnik polzi iz rok. Ohranjat tradicijo knapovskih familij, in vsem tem temačni têmi dodat še malček adrenalina.

Hkrati pa na skrivaj izvidovat, kaj vse naša jama še ponuja ... No, omogoča. Deformacija, pač. Mogoče kakšno od prihodnjih idej iz tistega osamljene sive celice preselim kar tja dol. Brez panike, o tem boste vsekakor prej obveščeni. :-)

Blog 11 - Rudarski maraton 2017

Vsi zadovolj(e)ni, vsi zmagovalci

Tek po vseh treh zasavskih občinah, in še posebej tek pod dvema od njih, je bil res prav posebna oblika tekmovanja. Drug z drugim, eni kar sami s seboj, sploh ni pomembno. Organizatorji so obljubili zmago vsem udeležencem. Od prvega do najpočasnejšega, torej mene in mojega prijatelja. Vsaj upam, da sva še. :-)

Na cilju naj bi se res slišalo precej lepega o vsem. To so moja ušesa sicer zamudila, bojda pa s(mo) bili vsi s čim zadovoljni. Obljuba zadovoljstva in dobre volje kljub upehanosti izpolnjena. Sama sem bila od vseh teh kombinacij še najbolj – dobrovoljno upehana.

Rudarski maraton res ni olimpijska disciplina, po mojem tudi nima nekih hudih možnosti, da to kdaj postane. In nič več me ne matra firbec, kam bi nas vodili 42.195 metrov dolgi rovi. Pot do razglasitve moje zmage je bila nekaj metrov krajša, Maratone so bile v Zagorju. In vmes polje do Hrastnika, s časom vseeno malček manj kot bi ga minilo do Aten.

Pa vendar.. »Nenikekamen!«. Ne, nisem padla ne na Niko in ne kot kamen. Sem pa zmagala. V kar dveh kategorijah – 

Podrobno prečeši 10-ko 

in 

Ob poti ničesar ne spreglej!

. Prislužila sem si celo nagrado. O vsebini (količini alkohola v tej) raje ne bi. Hudo dobro za mojo (samo)podobo. :-)


Il konec

Pravijo modri, da nikoli ne reci nikoli, in da se zarečenega kruha poje največ. Tudi sama sem v preteklosti pojedla že kar nekaj hlebčkov. Ampak tokrat pa res. Moja tekmovalna kariera na teh knapovskih –tlonih in –tonih se je končala. Fertik. Šlus. Mojemu trenerju sicer ni ime Andrea, in mi iz tega razloga ne bo organiziral konference za medije, ampak ne grem se več.

Naslednjič sem lahko le še spremljevalka. Kukr ena garde dama. Komu? Edinole moji mami. Iz knapovske družine izhajajoča, v knapovski koloniji odraščajoča, knapovske spomine obujajoča. Pa jame še ni doživela. Tiste, v kateri je »zajbru naš ata s svojimi kumerati«. In to še v časih, ko je bilo preko radijskih valov večkrat slišali Naš ata pozitivističnih Mladih upov kot kasneje Adijo knapi zelo realnih Orlekov. ;-)

Organizatorje dogodkov danes res ni težko najti. Tistih za dobre dogodke pa malce težje. Rudarski so že taki. Ni prodajanja bučk, niti ne metanja kolma v oči. Še manj pretiravanja in prav nič zavajanja. Mogoče ravno iz teh razlogov zasavski revirji v času tovrstnih dogodkov sicer ne pokajo po šivih, a vloženega truda zato ni prav nič manj.

Pa izplen? Nam bodo povedali strici. Tačas pa lahko (vsaj organizatorji) spet verjamemo besedam voditelja neke daljne dežele, ki jo naši predhodniki radi imenujejo »rajnka Juga«, in jih je uporabil v enem svojih govorov: »Imamo tisto, česar večina nima. Mnogi imajo kaj, česar mi nimamo. A to sploh ni pomembno!« (orig. »Mi danas imamo ono što mnogi nemaju. Mnogi imaju ono što mi nemamo. Ali to nije važno!«).

Blog 11 - Rudarski maraton 2017

Barbara Hanžič Visinski Barbara Hanžič Visinski

Pokrovitelji

Zavod Savus

Rudarski maraton Zasavje 2017 pripravlja Zavod Savus, izdajatelj tiskanega časopisa Zasavski tednik in spletnega časopisa Zasavc.net, v sodelovanju z Rudnikom Trbovlje-Hrastnik. Savus je tudi organizator adrenalinske preizkušnje Jamatlon, na kateri ekipe udeležencev premagujejo rudarske ovire na 5,5 km dolgi progi po Rudniku Trbovlje – Hrastnik. Doslej so uspešno izpeljali že pet Jamatlonov.

Prvi Rudarski maraton je potekal maja 2016 in več kot sto tekačev je bilo navdušenih nad izjemno in enkratno preizkušnjo.

Kontaktirajte nas!

Mestni trg 5a
1420 Trbovlje
Slovenija


070 / 788 510

info@rudarski-maraton.si
info@zasavskitednik.si
info@zasavc.net

Prijavite se na e-novice in ne zamudite naših ugodnosti

Opis operacije: Turistični, rekreativni in kulturni projekti za ohranjanje rudarske in industrijske dediščine.

Cilji operacije:

  • povečati prepoznavnost projektov v sklopu operacije v Sloveniji in Evropi;
  • spodbuditi željo, da se ciljne skupine dogodkov udeležijo in preživijo atraktivno doživljajsko izkušnjo;
  • širiti pozitivne odmeve o projektih, ki bodo druge nagovarjale in spodbujale, da o projektih izvejo več, jim zaupajo, jih priporočajo in se jih udeležijo.


Naložbo sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija.